Postati starš je največji življenjski privilegij, najlepše poslanstvo in zahteven izziv. Vsi si za svojega otroka želimo varno, zdravo, sproščeno odraščanje. Želimo si, da bi naši otroci odrasli v zdrave, srečne, uspešne, poštene, odgovorne ljudi. Včasih se kje zalomi. Včasih se to zgodi že ob samem rojstvu otroka lahko pa tudi kasneje, skozi otroštvo in odraščanje. Tak dogodek dobro opiše zgodba o izgubljenem potniku.
LET V NEZNANO
Nekega dne se potnik, s popolno urejenim kovčkom in vso prtljago, odpravi na letalo. Veseli se potovanja v tople kraje, kjer bo končno užival. Poln pričakovanj in navdušenja se vkrca
v letalo. Ko letalo, po dolgem letu, pristane se potniki izkrcajo. Navdušeni potnik, ki se je tako veselil popotovanja, ugotovi, da je nekaj narobe. Ugotovil je, da je na popolnoma drugi destinaciji, kot je načrtoval. Znašel se je v mrzlem, deževnem mestu, ki ga ni poznal. Sam, s kovčkom v roki. Ne on, ne kovček nista bila pripravljena na situacijo, ki ga je doletela. Njegovo popotovanje se je začelo, čeprav ni vedel kje je, kam mora, kaj ga čaka, kako naj se loti, na koga naj se obrne po pomoč.
Zgodba dobro ponazori rojstvo otroka, ki se rodi izven naših pričakovanj. Ne govorimo o spolu ali barvi las, temveč o znakih bolezni, stanj, deformacij idr. Takrat mnogo staršev doživi celo paleto čustev. Mnoge ohromi strah, zajame panika, žalost, razočaranje. Ne vedo kako najprej, kako živeti, kako sploh preživeti. Takrat je izjemno pomembno, da starša poiščeta pomoč – zase in za otroka. Brez zadržkov in občutka šibkosti, ker ne zmoreta. V paniki, hitenju, iskanju vseh možnih informacij, pomoči za otroka, pogosto pozabimo nase. Izčrpani od iskanja, skrbi, truda, hrepenenja, spraševanja, z otrokom v naročju, se začenja boj kako živeti in preživeti.
KAKO NAPREJ?
Poleg spoznanja, da po porodu nismo dobili v naročje otroka po našem pričakovanju, pa do takega spoznanja lahko pridemo tudi v kasnejšem obdobju ali ob nepričakovanem dogodku (nesreča, bolezen, travme idr.). V današnjem času število otrok s posebnimi potrebami, različnimi težavami, primanjkljaji naglo narašča. Različni strokovnjaki se ukvarjajo z vprašanji o izvoru stanja. Večkrat se v pedagoški stroki pojavlja dilema o naraščajočem številu odločb, predvsem pa upravičenosti odločb, ki jih prejmejo otroci iz strani Zavoda RS za Šolstvo. Je kriv sistem, šola, razvajeni starši in otroci, nevzgojeni, leni otroci, cepiva…? To so vprašanja in dileme, ki ne bodo našli jasnega odgovora. Dejstvo je, da težave so in z njimi se je potrebno soočiti, jih blažiti, iskati preventivne rešitve.
Druga dilema je kam, kako, kdaj z otroki, ki potrebujejo pomoč strokovnjakov. Prepolni centri, zavodi, prezasedeni strokovnjaki, plačljivost obravnav, leto in pol dolge čakalne dobe, pomanjkanje pomoči in podpore, ko se zaključijo diagnostike v centrih, odražajo trenutno stanje v slovenskih ustanovah za pomoč otrokom, mladostnikom in njihovim staršem. Ali sploh lahko govorimo o pomoči staršem? Pogosto so pomoč in obravnave usmerjene v otroke, starši so le spremljevalci otroka in podajalci informacij, ki so seveda dobrodošle, a starš še vedno ostaja samo spremljevalec. Starša sta pri vzgoji in delu z otrokom ključna in nujno bi bilo najprej delo z njima. Le tako bosta lahko aktivno, spodbudno, konstruktivno delovala v družinski in v vzgojno-izobraževalni vlogi.
Ker imamo v Zavodu Mala Zarja možnost spremljati to problematiko, smo se odločili, da se zadeve lotimo drugače. Za nas je pomembna cela družina. Prav vsak izmed članov v družini ima pomembno vlogo, zato se obravnav lotimo celostno. Poudarek je na obravnavi otroka, ki potrebuje pomoč, vendar smo ves čas v tesnem sodelovanju s starši, ki so poleg otroka tudi deležni pomoči.
Jasna Hostnik, mag.prof.inkl.ped.
