Bivanje v naravi ima za ljudi neprecenljivo vrednost. Današnje odraščanje otrok je bolj ali manj vezano na notranje prostore. Otroci preživljajo večji del otroštva v vrtcih in šolah, ki postajajo pomembni sooblikovalci življenjskega sloga. Skozi preživljanje vsakdana v zaprtih prostorih, smo ljudje deležni mnogo različnih dražljajev. Ti dražljaji se v nas akumulirajo in sprožajo različne odzive. Pogosto smo zvečer, od vseh dražljajev in opravil, ki smo jih deležni čez dan, utrujeni in izčrpani. Bolj kot obremenjujemo naše možgane z novimi informacijami in umsko zahtevnejšim delom, bolj se pojavlja fizična in duhovna potreba po odklopu. Le predstavljamo si lahko, kaj to pomeni za otroka v fazi rasti in odraščanja. Njegovi možgani sprejemajo na tisoče različnih informacij, dražljajev, ki jih sprejemajo, predelujejo, preoblikujejo. Otrok pri petih letih razvije 90% svojih možganov. V tem odločilnem obdobju dojenčkovi in otrokovi možgani oblikujejo na milijone povezav, spremenijo obstoječe povezave v nove in jih ponovno oblikujejo in preoblikujejo v še novejše povezave. Gre za stalen proces oblikovanja novih povezav in preoblikovanja obstoječih v nova ali drugačna, zato je še kako pomembno, kako otrok pridobiva nove izkušnje in na kakšen način doživlja svet okoli sebe. Narava je prostor odtujitve, kar pomeni, da se tja odpravimo z namenom, da se oddaljimo od vsakdana, doživljamo drugačne dražljaje, resetiramo svoje misli in si naberemo novih moči.
STRES
Stres je danes zelo aktualna beseda, ki se v medijih vedno pogosteje uporablja. Starostna meja s katero je ta tema povezana se hitro znižuje, kar lahko razumemo, da se z omenjenimi težavami srečujejo vedno mlajše generacije. Psihologi, psihiatri, svetovalnice postajajo vedno bolj (ob)iskani, pogosto prepolni in preobremenjeni. Število otrok s posebnimi potrebami naglo narašča, ob tem pa se pogosto, še posebno med pedagogi, pojavlja vprašanje, kaj so razlogi za to in ali obstaja preventiva, ki bi stanje lahko omilila ali preprečila.
Ljudje stres doživljamo različno. Nekomu določen sprožilec stresa (stresor) predstavlja izziv in pot do lastnega napredka, drugemu nepremagljivo težavo. Otroci in mladostniki stres doživljajo in se nanj odzivajo drugače kot odrasli.
Pri prepoznavanju stresa pri otrocih in mladostnikih se moramo zavedati, da je občutljivost za stres odvisna od otrokove zrelosti, starosti in izkušenj. Otroci najpogosteje nimajo izkušenj s stresnimi dogodki, s katerimi se soočajo, kar pa povečuje njihovo občutljivost nanje. Otrok se na stresni dogodek odzove tako, kot ga razume. Za normalno življenje je nekaj stresa nujno potrebnega. Težava pa nastane tam in takrat, ko je stresnih situacij preveč, so preveč zgoščene, premočne ali predolgo trajajo (Dernovšek idr., 2006).
Ravno zaradi tega je nujno, da si posameznik razvije strategije za premagovanje stresa in filtre stresorjev in si poišče dejavnost, ki sproščajo in razbremenjujejo napetosti vsakdana. Otrokom pri tem pomaga odrasla oseba, ki mu je blizu. Eden izmed najučinkovitejših filtrov je zagotovo narava. Bivanje v naravi ima psihološke in fiziološke učinke. Zelena barva deluje pomirjujoče, harmonično, pomirja utrujene oči, umirja srčni utrip, zmanjšuje napetost v telesu, zmanjšuje negativne občutke, vzpodbuja pozitivno razmišljanje. Gozdno okolje v nas zbuja pozornost in uporabo vseh čutov, preusmeritev pozornosti stran od vsakdanjih skrbi, zmanjšuje stres in duševno utrujenost, izboljša občutek dobrega počutja in zadovoljstva z življenjem.
NARAVA-KRAJ ZA UČENJE IN SPROSTITEV
Cilj vsakega starša, pedagoga ali drugega odraslega, ki pomembno vpliva na otroka, bi moral biti pripravljanje spodbudnega okolja, kjer bi se otrok na lastno pobudo, z notranjo motivacijo, vključeval v dejavnosti in tako pridobival nova znanja in izkušnje. Narava je bila, je in vedno bo najboljša učiteljica in najkakovostnejša učilnica, le če jo sprejmemo kot tako. Gozd, kot del narave, je lahko ena izmed najzanimivejših učnih vsebin za doseganje ciljev z različnih področij. To je relativno varen kraj in zdravo življenjsko okolje, ki spodbuja vsa otrokova čutila in željo po učenju. Nobena igrača ne more tako popolno spodbuditi vseh čutov hkrati, kot to mimogrede, brez načrtovanja in naprezanja, naredi narava.
Šole in vrtci
Kurikulum za vrtce in šole, kot nacionalna dokumenta, predstavljata smernice za pedagoge in njihovo delo z otroki. Sta strokovni podlagi, ki predpisujeta velik pomen samemu procesu pedagoškega dela in ne stremita zgolj k tradicionalnemu poudarku vsebin. Poleg usmeritev, ki jih nudita, pedagoškim delavcem nudita dovolj odprt sistem dela, kar pomeni, da je vzgojitelju in učitelju zaupan velik del vzgojno-izobraževalnega življenja otrok v vrtcih in šolah. Iz tega razumemo, da se vzgojitelj in učitelj lahko sama odločata na kakšen način bosta uresničevala cilje, kakšne postopke in metode dela bosta uporabljala, v kakšnem časovnem obsegu. S svojo odprtostjo in fleksibilnostjo tako omogočata visoko stopnjo avtonomije vzgojitelja, učitelja.
Pomembno je, da se vzgojitelj/učitelj zaveda svoje avtonomije, ima širši pogled na vzgojno-izobraževalno delo, je odprt za nove ideje in izzive, predvsem pa, da ni storilnostno naravnan v smislu števila izdelkov, razstav, projektov, ki bremenijo, v samem bistvu pa so brez pedagoškega doprinosa. Pogosto imajo vzgojitelji/učitelji občutek, da so premalo naredili, če otroke npr. »samo« peljejo v gozd. Ko se vzgojitelj/učitelj zaveda zakaj pelje otroke v naravo, se zaveda, da je dober vzgojitelj/učitelj in občutkov, da ni dovolj naredil, nima. Za otroke je naredil največ kar lahko. Peljal jih je nekam, kjer bodo pridobili toliko novih izkušenj in znanj, ki jih v zaprtih prostorih ne bi, hkrati pa bodo sledili vsem načelom in ciljem kurikuluma ter vključili prav vsa področja: gibanje, jezik, umetnost, družba, narava, matematika.
Jasna Hostnik, mag.prof.inkl.ped.
